Symphysodon discus

Pravi diskusSymphysodon discus, HECKEL 1840. To je prvo odkrita vrsta diskusa, ki je pa do danes najslabše proučena iz biološkega, kot akvarističenga vidika. Naravnost neverjetno je, koliko neresničnih, napačnih podatkov najdemo za to vrsto diskusa tako v literaturi, kot na internetu (še posebej tu)!

Sistematika: Acanthopterygii – Perciformes – Labroidei – Cichlidae – Cihlasomatinae – Heroini – Symphyodon discus Heckel 1840 – pravi (heklov) diskus, S. aequifasciata, Pellegrin, 1904 – zeleni diskus, S. haraldi Schultz, 1960 – modri in rjavi diskus.

S pomočjo vodilnih ihtiologov in v sodelovanu z molekularnimi biologi in gojitelji diskusov iz sveta je Heiku Bleherju v svoji novi monografiji o diskusih »Bleher’s Discus Volume 1« uspela popolna revizija diskusov kot vrste. Nova taksonomija je logična in predstavlja trenutno stanje evolucije. Opravljena je bila potrebna raziskava DNA diskusov. Heiko je skupaj s pomočjo Natashe Khardine zbiral diskuse v različnih biotopih, kar je bilo raziskano na Univerzi v Konstanci pod vodstvom prof. Axel Meyer – ja. Tako je sistematika iz leta 1960, ko so bili diskusi razdeljeni v 2 vrsti in 3 podvrste, kot tudi podvrste S. diskus, opisane od Burgess-a (1981) in Kullandra (1986) sinonimi in tako neveljavni. Rod Symphysodon se po novem deli v zgoraj opisane 3 vrste. Predstavljeni so parametri vode v različnih habitatih, ki predstavljajo povsem novo informacijo. Heiko je tu prišel do revolucionarnih odkritij, da živijo posamezne vrste samo v točno omejenih in določenih parametrih vode.

Etimologija: symphysis(grško): sym= skupaj, physein= plus; odon= zob;
discus(grško)= disk,diskoidalna (diskasta) oblika telesa ali podobnost z diskom (atletski pripomoček).

Sinonimi: Symphysodon discus willischwartzi, Burgess, 1981.

Tuja imena: Acará disco, Acará-moreré, Moreré (v Braziliji-portugalsko); Pompadour fish, Red discus (ZDA- angleško); Echter Diskus (nemško); Heckeldiskus (švedsko) …

Domovina: izključno “črnovodni” pritoki (igarapé ) Amazonke v Braziliji v 5 regijah: 1) pritoki srednjega in spodnjega toka Črne reke (Rio Negro); 2) regija Uatuma: srednja in spodnja Rio Jatapaú in Rio Urubu; 3) spodnji tok Rio Nhamunda; 4) spodnji tok Rio Trombetas in lago Jacaré; 5) Rio Abacaxis in Rio Marimari.

Biotop/habitat: živijo v velikih jatah z dominantnim samcem v globoki vodi ob zaraščeni rečni obali s počasnim tokom ali stoječo vodo, kjer je veliko korenin in potopljenih dreves in rastlinja. Živi samo v “črni vodi”, ki ima pH vrednosti pod 5,0 (med 3,8 in 4,8 ) in le pod grmovjem rastlin iz rodu Licana spp. (ácara -acú) – v deževni dobi se pravi diskus hrani preteno s sadeži in cvetovi te rastline, ki mu nudi tudi potrebno skrivališče ponoči in podnevi.

Morfologija in obarvanost: pravi diskus ima bolj okroglo telo od sorodnih 2 vrst. Osnovna barva telesa je rdeča z turkiznimi žilicami, ki se vijugajo vzdolžno po telesu. Plavuti so iste barve, kot telo, pri tem sta repna in prsne plavuti prozorne. Čez telo imajo 9 navpičnih temnih prog, od tega pa so za razliko od ostalih 2 vrst 1., 5. in 9. bolj odebeljene in izražene. Peta navpična odebeljena proga poteka po sredini telesa, prva čez oči in deveta preko korena repne plavuti. Ko so mladi, je njihovo telo rjavkasto, s starostjo postanejo lepše obarvani. Podvrsta Symphysodon discus willischwartzi je bolj blede pastelene barve. V naravi obstaja pa tudi posebna modra oblika pravega diskusa, ki ima osnovno barvo, predvsem na glavi, modro.

Slika

symphysodon discus
Spol: se ne loči (razen po genitalni papili ob polaganju iker).
Velikost: do 12 cm
Ureditev akvarija: akvarij min. 150 cm dolg, 50 cm globok in 60 cm visok (450 l). Akvarij za diskuse mora stati na mirnem mestu, mora biti čim globji in visok, obvezne so plavajolče rastline, temna podlaga, veliko korenin in skrivališč, miren tok. Bistveno je, da se počutijo ribe varno, sicer so v stalnem stresu in zbolijo.

Temperatura: 
min. 26° – max. 32°C, povprečna ~ 29°C.

Voda: v poštev pridejo: reverzna osmoza ; kati-ani-ionski izmenjavalci; izvir mehke vode (brez nitratov in pesticidov).Taki vodi moramo dodati ustrezno količino makro, mikro in bioelementov in eventuelno korigirati pH vrednost. Nekateri uporabljajo pH pufre, da kislost preveč ne pade: a je bolje redno menjati vodo. Ribe lahko nekatere mikroelemente, bioelemente in vitamine sprejemajo tudi skozi škržne lističe (Diskuston). Pri makroelemntih je tudi pomebno razmerje med kalcijem , magnezijem, kalijem in natrijem in v kakšni obliki so (karbonat ne pride v poštev ). Za diskuse je zelo pomemben nizek in stabilen redoks potencial. pH 3,8 – 5,0; dGH do 0,2°; dKH do 0,1°; električna prevodnost med 8,0 – 14,0 mikroS/cm.

Hrana:
 pravi diskusi v Rio Negro se hranijo z detritom; s cvetovi, listi in plodovi (sadeži) in semeni nadvodnih rastlin; modrozelenimi cepljivkami, različnimi vrstami alg in mikroalg (zelene, kremenaste, …). Drugje občasno poleg rastlinske hrane tudi z vodnimi nevretenčarji (rakci postranicami, ličinkami enodnevnic in drugimi vodnimi žuželkami) in kopnimi žuželkami, ki padejo na vodno gladino, vendar živalska komponenta doseže le zelo majhen % celotne zaužite hrane. V času sušnega obdobja se v naravi pravi diskus hrani takole (podatki so iz epohalne knjige Bleherś Discus – Heiko Bleher): detrit 55%, rastlinska komponenta (cvetovi, sadeži, semena,listi) 15%, alge in mikrolage 12%, vodni nevretnečarji 10% in kopni drevesni členonožci 8%; v času deževenga obdobja, ko se drstijo, pa takole: detrit 28%, rastlinska komponenta (cvetovi, sadeži, semena,listi) 52%, alge in mikrolage 5%, vodni nevretenčarji 3%, kopni drevesni členonožci 12%.

Rastlinska komponenta (cvetovi, sadeži, semena, listi): najpogostejša rastlina, odločilna za življenje pravega diskusa, je ácara-acú, to so grmi iz družine Crysobalanaceae (17 rodov, 400 vrst) iz rodu Licania spp.(rod vsebuje 25 znanih taksonov), predvsem Licania stewardi in L.apetala.Pravi diskus se tako kot zeleni diskus (s sorodnimi vrstami) hrani s plodovi (sadeži) in cvetovi te rastline, ki dozori ravno v času drstenja diskusov (od decembra dalje)! Sadeži vsebujejo veliko beljakovin, nenasičenih maščob in ogljikovih hidtatov, posebej sladkorjev – domačini ji zato rečejo “cana dulce”). Iz družine Araceae (palmovke) so pomembne 4 vrste: Astrocaryum jauari, Bactris gasipeis, Mauritia flexuosa in Leopoldinia pulchra (ima ime po hčerki avstroogrskega cesarja Franca Jožefa, ki se je poročila s kraljem Brazilije in je odločilno zaslužna, da je lahko Jakob Heckel prvi opisal pravega diskusa leta 1840 iz materiala, ki mu ga je dostavil iz narave slavni Johann Baptist Natterer (1787 – 1843)). Iz družine lilijevk je za pravega diskusa pomemben rod olesenelih vzpenjalk Smilax spp.. Iz družine bombaževk, Bombaceae pa Pseudobombax munguba. Iz družine metuljnic (Fabaceae) je pomembena vrsta Cassia leiandra (kasija, sena, marimari) in vrsta Macrolobium multijugum. Iz družine Euphorbiaceae (mlečnice) je za pravega diskusa pomembna vrsta Hevea spruceana, to je vrsta kavčukovca; pa tudi vrsta Piranhea trifoliata. Iz družine Lecythidaceae vrsta Eschweilera tenuifolia (mata-mata); Lecythis barnebyi (macucu). Družina Malpighiaceae, Malpighia glabra (antilske češnje). Mimosaceae, Inga spp.. Myristicaceae, Virola spp.. Myrtaceae, Myricaria dubia. Moraceae, Ficus spp.. Passifloraceae, Passiflora nitida (vrsta pasijonke). Rubiaceae, Psychotria spp.. Verbenaceae, Vitex cinosa (vrsta konopljike).

Kot vidimo, se hranijo pravi diskusi v naravi večinoma vegetarijansko in je naravnost neverjetno in škandalozno, da večina “strokovne” akvaristične literature navaja za to vrsto izključno živalsko hrano in celo “naribano goveje srce”, kar ima v praksi za posledico, da imajo nesrečne ribe v ujetništvu kronične želodčne in črevesne bolezni in posledično tudi škržne in oslabljen imunski sistem. Sicer koristni – probiotični črevesni bičkarji, ki jih potrebujejo kot pomoč za prebavo rastlinske hrane se preveč razmnožijo in povzročajo bolezensko stanje (izguba apetita, plašnost…). Problem je v tem, da če se v akvariju diskusi navadijo na živo živalsko hrano, začnejo zavračati drugo, bolj zdravo hrano (kot razvajeni majhni otroci) in jih je težko navaditi nazaj na pravilno hrano. Že prve pošiljke diskusov v Evropo in ZDA so pretežno uničili v akvarijih z živimi tubifeksi. Večina teh rib pogine v akvarijih zaradi napačne vode in napačne prehrane (posledično zaradi zastrupitve z zdravili, ki jih je “potrebno” dajati obolelim ribam?) .To se dogaja še dandanes, kar je skoraj neverjetno (če pomislimo, da gre za “kralja akvarijsih rib” ), a žal resnično.

Razmnoževanje: Pravega diskusa je menda razmnožilo manj ljudi na svetu, kot je prstov na eni roki ! Mišljeno je, da sta oba, samec in samice iste vrste. Samce sicer križajo s samicami drugih vrst, vendar so mladiči večinoma zakrneli in neplodni. To je sicer neeetično, ne bi se smelo križati različnih vrst in podvrst rib med seboj, kot to velja na splošno v akvaristiki. Žal so azijci in američani to zlorabili z drugima 2 vrstama diskusov.

Pred samo drstjo v izjemno mehki in kisli vodi (optimalen pH za prave diskuse = 4,5 ) moramo te ribe aklimatizirati in kondicionirati v mehki vodi; postopek znižanja pH vrednosti pod 6,0 – 4,5 ali še manj pa je problematičen iz vidika nitrifikacije, saj zelo malo nitrifikacijskih vrst bakterij živi in deluje v tem kislem območju.Vsakodnevno zamenjamo del vode z mehko R/O vodo , ustrezno predpripravljeno in postarano. Pri mnogih južnoameriških ostrižnikih starši ob splavanju mladic izločajo posebno mlečno sluz (mukus) iz kože na bokih, ki služi kot dodatna hrana mladicam. Pri diskusih, samcih in samicah (Symphysodon sp.) je to še posebej izrazito, ker v mehkih vodah, kjer živijo, ni dovolj planktona. Molekularni biologi so analizirali sluz diskusov med drstenjem in ugotovili, da sluz staršev vsebuje 35 beljakovin, ki niso prisotne v sluzi nedrstečih diskusov kot tudi 18 ostalih beljakovin, ki so prisotne v sluzi drstečih in nedrstečih diskusov. V sluzi so med drugim odkrili snovi, ki delujejo kot vir energije, pri tvorbi in obnovi celic, pri preprečevanju stresa in za delovanje imunskega sistema med drstjo. Odkrili tudi številne naravne antioksidante, najbolj ključno pa je odkritje lecitina tipa C v sluzi staršev, ki zagotavlja visoko zaščito proti bakterijskim infekcijam tako staršem, kot mladicam. Vemo, da so mladice, ki jih ne “dojijo” starši, bistveno manj odporne na različne bakterijske in parazitske okužbe. Največji problem pri gojenju diskusov je, da je težko dobiti ustrezno dober par z naravnimi nagoni, da bi na naraven način skrbel za mladiče in da bi na njih tudi prenesel kvalitetne genetske in fiziološke lastnosti – predvsem ustrezno odpornost za bolezni oz. parazite.

Življenska doba: 12– 15 let

Stopnja zahtevnosti: pravi diskus je izjemno zahtevna riba, absolutni kandidat za Rdeči seznam za povprečni akvarij neprimenih vrst sadkovodnih rib! Zaradi socialnega obnašanja in posebne prehrane in vode je to skrajno zahtevna vrsta, primerna samo za izjemno izkušenega akvarista ali profesionalca, ki ima ustrezne pogoje in izkušnje s to problematiko.

Literatura: Heiko Beher: “Bleher`s Discus Volume 1”, 2006, Aquapress Publishers.

Slike : http://www.tropical-aquariums.com/discu … discus.php

http://home.versatel.nl/Ericnaus/Pictur … diskus.htm

http://www.discusclub.it/dci_it/origini.htm
http://club2a.free.fr/site/IMG/jpg/72_Discus1_WV.jpg
http://www2.nrm.se/ve/pisces/acara/symphyso.shtml

http://www.cichlidnewsmagazine.com/issu … tsnew.html

Besedilo Copyright © Bojan Dolenc, Ljubljana, 15.08.2006

Pomakni se na vrh