Danes je 19. okt 2018 09:05




 Stran 1 od 1 [ 7 prispevkov ] 
Avtor Sporočilo
 Naslov prispevka: Re: Poecilia reticulata gupi
UNREAD_POSTObjavljeno: 18. sep 2018 22:02 
Administratorji strani
Uporabniški avatar

Pridružen: 13. maj 2010 10:33
Prispevkov: 12289
The Complete Guppy Care Guide: Breeding, Tank Requirements, Fancy Varieties…
https://www.fishkeepingworld.com/guppies/



_________________
"Ujeti mikro-eko-sistemček z optimalno živo vodo, uravnoteženo biocenozno homeostazo, naravno biotsko raznovrstnostjo in biopotencialom"
Odsoten
 Profil Pošlji zasebno sporočilo  
 
 Naslov prispevka: Re: Poecilia reticulata gupi
UNREAD_POSTObjavljeno: 08. jan 2016 21:26 
Administratorji strani
Uporabniški avatar

Pridružen: 13. maj 2010 10:33
Prispevkov: 12289
http://rsbl.royalsocietypublishing.org/ ... 5/20130267



_________________
"Ujeti mikro-eko-sistemček z optimalno živo vodo, uravnoteženo biocenozno homeostazo, naravno biotsko raznovrstnostjo in biopotencialom"
Odsoten
 Profil Pošlji zasebno sporočilo  
 
 Naslov prispevka: Re: GUPI – IDEALNA RIBA ZA ZAČETNIKE ?
UNREAD_POSTObjavljeno: 29. avg 2011 09:39 
Administratorji strani
Uporabniški avatar

Pridružen: 13. maj 2010 10:33
Prispevkov: 12289
http://www.zierfischverzeichnis.de/klas ... culata.gif

http://u1.ipernity.com/17/32/22/9453222 ... 6e.560.jpg



_________________
"Ujeti mikro-eko-sistemček z optimalno živo vodo, uravnoteženo biocenozno homeostazo, naravno biotsko raznovrstnostjo in biopotencialom"
Odsoten
 Profil Pošlji zasebno sporočilo  
 
 Naslov prispevka: Re: GUPI – IDEALNA RIBA ZA ZAČETNIKE ?
UNREAD_POSTObjavljeno: 21. feb 2011 20:25 
Administratorji strani
Uporabniški avatar

Pridružen: 13. maj 2010 10:33
Prispevkov: 12289
GUPI – IDEALNA RIBA ZA ZAČETNIKE ?

Gupi je brez dvoma najbolj razširjena tropska akvarijska riba, imenovan tudi milijonska ribica. Glede na njegovo trenutno vsesplošno razširjenost po celem planetu, tudi v naravnih vodah, gre za eno najbolj uspešnih živalskih vrst nasploh. V borbi proti komarjem so ga zanesli iz prvotne domovine Venezuele, Gvajane, Severne Brazilije in nekaterih karibskih otokov, Brabadosa in Trinidada v številne tropske in subtropske vode v Zahodno Afriko, Kenijo, Madagaskar, Sri Lanko, Indijo, ZDA, Mehiko, Avstralijo, Cookove otoke, Guam, Havaje, Novo Zelandijo, Papuo Novo Gvinejo, Tahiti, zahodno Samoo; tudi v številne tople izvire in toplice Evrope v Angliji, Nizozemski, Nemčiji, Rusiji, Češki,Madžarski, Avstriji, Italiji, Franciji, Španiji, Portugalski, … Pri nas ga v borbi proti komarjem nadomešča v priobalnih sladkih in brakičnih vodah sorodni živorodni zobati krapovec, gambuzija (Gambusia affinis).
Gupiji so bili moje prva tropske akvarijske ribe: dobil sem jih od starejšega akvarista preko Društva akvaristov Ljubljana, skupaj s prvim 70l akvarijem iz železnega okvirja. Pred nekako 3 desetletji so bili gupiji bolj podobni naravnim oblikam, bili so bolj majhni, samčki so že imeli veliko barvnih lis po telesu in značilno precej črnih ali modrih pik, vendar niso bili tako pajčolanasti, kot je večina pasem danes. Glavna in bistvena značilnost iz današnjega vidika pa je ta, da so nam te ribice živele in se silno hitro razmnoževale dolga leta v, za današnje razmere tehnično slabo opremljenih akvarijih, brez večjih težav! Takrat je dejansko veljalo, da je gupi idealna riba za začetnike. Treba je izrecno poudariti, da danes živorodke nimajo več tega statusa, vsaj ne številne umetne pasme, ki izključno prevladujejo po akvarijskih trgovinah; so sicer res lepe, a občutljive na bolezni in mnogi farmski gupiji dejansko ne preživijo v »normalni akvarijski vodi«, ki ne vsebuje antibiotikov ali drugih zdravil! Geni za obarvanost in obliko telesa so izpodrinili gene za imunsko odpornost, ta problem poznamo pri večini umetnih pasem akvarijskih rib. Za začetnike obstaja možnost nabave gupijev pri kakšnem akvaristu – gojitelju, ki je specilaiziran na to vrsto ali pa nabava t.i. »divjih gupijev« (Wildfang), ki so bistveno bolj odporni in prilagodljivi na življenje v akvariju, pa tudi po obnašanju neprimerno bolj živahni in prvinski, resda tudi bolj kanibalistični. Prišel sem do razveseljivih podatkov, da so tudi v državnih in svetovnem združenju akvaristov za živorodke ti naravni gupiji izjemno popularni! Med divjimi gupiji je recimo zadnjih nekaj let ena najbolj priljubljenih oblik t.i. Endlerjev gupi, za katerega njegov odkritelj, evolucijski biolog prof. John Endler iz Kalifornije trdi, da se ne križa z navadnimi gupiji in da gre za novo vrsto iz rodu Poecilia? Našel jih je leta 1975 v Venezueli v Laguna do Patos, blizu kraja Cumana v stoječem jezercu s toplo (27-30°C) in zeleno vodo (enocelične alge); bili so kovinskobleščeče zelene barve, z značilnimi oranžnimi pegami. Prof. Endler je podobno kot številni kolegi sicer največ delal z gupiji na otoku Trinidad, od koder tudi prihajajo najlepši “divji gupiji”.
Za gojenje gupijev v akvariji je bolje, da ta drži najmaj 50 l, saj se gupiji najbolj naravno obnašajo v številčni jati 20 – 30 osebkov ali več; akvarij naj bo gosto zaraščen z drobnolistimi in plavajočimi rastlinami, da se mladi gupiji in samice lažje skrivajo pred preveč vnetimi samci ali konkurenčnimi samicami. Od dekoracije so primernejši ploščati kamni, korenin ne priporočam, razen če so res že dobro namočene in ne spuščajo taninskih kislin. V naravi gupiji naseljujejo zelo različne vode in habitate: od mehkih do trdih in celo brakičnih voda. Pozorni moramo biti na to, iz kakšne vode riba prihaja: vse spremembe v kvaliteti vode so lahko samo počasne, sicer ribe hitro zbolijo. Gre za pomembno poglavje aklimatizacije rib, da ribe navadimo na vrednosti svoje vodovodne vode; če so ribe iz narave, je bistvena strokovna karantena, področje za izkušene akvariste. Če je voda premehka in pH prenizek, moramo dodajati vodi določene soli in makro – mikroelemente (Gupyton). Temperatura vode je optimalna okoli 26 – 27°C; tedensko moramo zamenjati vsaj tretjino vode; gupiji imajo tudi v naravi radi močan vodni tok, priporočljiv je dovolj močan filter.
Ta zobati krapovec je specializiran na ličinke komarjev, ki vsebujejo precej alg v črevesju: dolgo črevo gupijev kaže bolj na rastlinojedca, čeprav je vsejedec. Hrani se tudi z drobnimi, mehkimi algami, pa vodnimi rakci, kot so vodne bolhe, samooki, solinski rakci; dobra za njih je umetna hrana v obliki drobnih lusk, ki vsebuje veliko Spiruline in drugih rastlinskih komponent. Glavna hrana pa so žive, zmrznjene ali posušene ličinke komarjev ali mušic trzač. Najbolje, da imamo v akvariju samo gupije, morda na dnu majhno jatico oklepnih somičev ali kakšnega algojedega soma oklepničarja (Ancistrus sp.). Tako bomo imeli od njih največ, posebej z vidika živahnega dvorjenja in svatbenih plesov samčkov, pa tudi velikega števila mladičkov, ki v dovolj velikem akvariju »preživijo«. Naravni ali divji gupiji, ki jih mnogi akvaristi prinesejo tudi iz toplih izvirov: recimo iz toplic blizu Beljaka (Bad Villach) ali iz toplic v Budimpešti, so sicer manjši in brez velikih repkov, a so pogosto celo bolj intenzivno, lepše obarvani (recimo svetovno znani »neonski« gupiji iz toplic blizu Moskve, zani člani »moskovsek družine«) in predvsem bolj živahni po obnašanju, da o odpornosti ne govorimo. Nekateri »biotop akvaristi« pa gredo celo tako daleč, da v dovolj velik, nekaj 100l akvarij naselijo enega od naravnih plenilcev gupijev: kakšno killi ribico (Rivulus hartii), modro akaro ali ščukastega ostrižnika (Crenicichla), da delajo naravno selekcijo. Tudi v naravnih habitatih so delali številni biologi raziskave, najbolj odmevna je od evolucijskega biologa prof. D. Reznicka iz Kalifornije, da so gupiji lepše obaravni tam, kjer je malo naravnih plenilcev (tudi ptičev, vodnih kuščarjev ipd.)… Samec gupija je uspešen, če je lepo obarvan in osvoji samičko, saj tako prenese svoje gene na potomce; a po drugi strani mu to ne uspe, če je preveč lep, ker ga prej izločijo iz igre plenilci. Reznickova nagrajena raziskava v habitatih Trinidada in številne druge potrjuejo evolucijsko teorijo o »hitrih skokih evolucije« – »punctuated equilibrium«, ki je nasprotje Darwinovi počasni in postopni evoluciji; opazili so, da če odstranijo plenilce iz okolja, lahko pri gupijih pride zelo hitro do dramatičnih sprememb v obaravanosti in obnašanju! Vsekakor gre tu za v akvaristiki premalo upoštevan vidik naravne selekcije. Kam nas je pripeljala umetna – človeška selekcija, žal vemo!
Na Akvazinu v Diskusijah v niti Zgodovina akvaristike, sem v podniti »Mr. Guppy« že opisal, kako je gupi dobil svoje akvaristično, svetovno uporabljano ime. Pravilno bi bilo Guppy!, po prečastitem gospodu Johnu Lecmeru Guppyju, ki je ujel te ribice na Trinidadu leta 1866. 2 leti kasneje jih je poslal v London v Muzej, kjer je ihtiolog prof. Albert Günther kot prvi opisal samce kot Girardinus guppyi: Girardinus po francoskem biologu Charlesu Girardu in guppyi po prinesitelju. Takrat še ni vedel, da so samice, ki jih je opisal berlinski direktor Zoološkega Muzeja prof. Wilhelm K.H. Peters leta 1859, kot Poecilia reticulata ista vrsta! (reticulata pomeni mnogobarven, pisan, glede na luske pri samicah divjih gupijev). Zgodovina odkrivanja te, za razvoj akvaristike najpomembnješe ribe, je zelo zanimiva: danes velja, da je prvi odkril to vrsto amaterski nemški biolog in po poklicu lekarnar JULIUS GOLLMER že leta 1856 v rečici Rio Guayare, ki teče skozi glavno mesto Venezuele – Caracas. Danes je ta reka tako onesnažena, da ni v njej nobene ribe več. Leta 1857 je Gollmer navdušeno poslal kozarce z 61 osebki gupijev v Berlin v Zoološki Muzej; kjer je pa ravno umrl direktor dr. Lienchenstein; vseeno so dali Gollmerju vse priznanje in celo denarno nagrado, a žal so šli kozarci v arhiv. Šele čez eno leto je novi direktor prof. Peters opisal samo samice te vrste kot Poecilia reticulata; žal Gollmer objave ni dočakal in je umrl v Venezueli leta 1861. Usoda se je celo tako poigrala, da so iz Gollmerjevih kozarcev opisali samce kot Girardinus guppyi še leta 1866! Ob reviziji družine živorodnih zobatih krapovcev je ihtiolog Regan leta 1913 opisal to vrsto kot Lebistes reticulatus, ker je vzopredno tudi Španec De Filippi leta 1862 na otoku Barabdos opisal to vrsto kot Lebistes poecilioides (lebistes = »vrsta ribe«). Šele leta 1963 sta ihtiologa Rosen & Bailey ob reviziji družine v Poecilidae uvrstila gupija nazaj pravilno v Poecilia reticulata, PETERS, 1859. Upajmo, da tako ostane …
Sin enega od odkriteljev gupija Dr. Plantagenet L. Guppy je med prvimi poslal žive gupije v London leta 1906…začetkek 20.stoletja velja za začetek bolj množičnega gojenja te ribice v akvarijih. Leta 1908 pride gupi preko znanega uvoznika rib Carla Siggelkowa v Hamburg – v pošiljki iz Caracasa je bilo 25 rib, od tega 3 samčki: rumeno zeleni s črnimi pikami. Leta 1909 pa jih je žive prinesel svetovno znani zbiratelj za Britanski muzej – angleški kapitan J.A.M. Vipan v Hamburg slavnemu nemškemu gojitelju J.P. Arnoldu. Nemški akvaristi so bili izjemno uspešni in so to ribo poimenovali kar »milijonska riba«. Podobno kot gojenje skalark (listark) je postal to donosen posel in nemški akvaristi so jih začeli izvažati. Zanimivo je, da je gupi prišel v Ameriko preko Nemčije, leta 1911 jih je prinesel s seboj nemški priseljenec Dr. Emil Bade in jih prikazal na razstavi zlatih ribic. Med prvimi američani sta bila uspešena gojitelja R. Dorn in H. Kissel iz New Jerseya in E. Visel iz New Yorka; gupije so začeli gojiti tudi znanstveniki v laboratorijih ter mnogi komercialni gojitelji; za očeta modernega pajčolan gupija pa velja prav tako nemški priseljenec Paul Hännel iz Bronxa v New Yorku, ki je izjemno pripomogel k popularnosti te ribe po 2.svet. vojni v ZDA.. Na 1. mednarodni razstavi in lepotnem tekmovanju gupijev leta 1954 v Nemčiji je prejel naslov »Kralj gupijev starega in novega sveta »  Gupiji so vzbudili izjemno medijsko pozornost celega sveta! V 60 letih je prevzel to mesto Nemec G. Gellrich, …v 90 tih Japonec Y. Tsutsui… Vzorec in barva sta bila bolj pomembna evropejcem, za američane je bila bolj važna oblika telesa, velikost in čistost barve; azijci, predvsem Japonci pa so križali brez zadržkov in pravil čim več pasem med seboj in iskali nekaj povsem novega …P. Hänel je razvil delta gupije, sledili so razni “swordtail”, “veilteil”, “spadetail”, “Cobra delta green”, “Pingu” gupiji,v Singapuru “Neon blue fantail”, na Japonskem “Japan Blue”, “Half black yellow”, “Coral red double sword”; “moskovska družina”, “češki gupiji”, “berlinski pajčolan črni”, ameriških albino ne bi omenjali …cela poplava umetnih pasem, ki so pa zelo občutljive…praviloma redko dobimo tudi samice posamezne pasme, prodajni par ali trio določene pasme ima namreč pri gojiteljih izjemno visoko ceno (od 50 – nekaj 100 $!)… potrebna so leta skrbne selekcije, da gojitelj ustvari novo pasmo in to moramo akvaristi spoštovati. Kot rečeno, vedno več osveščenih akvaristov pa se vrača nazaj k naravi – k divjim, genetsko čistim gupijem. Ta ribica lahko razveseljuje s svojo skromnostjo in lepoto tako začetnika, naključnega opazovalca okrasnega akvarija, kot izkušene gojitelje, ki si zadajo za cilj ustvarjanje novih lepotnih pasem, s katerimi tudi tekmujejo na državnih in svetovnih prvenstvih, ali pa vedno bolj pogoste prave osveščene skrbnike, ki si prizadevajo za ohranjanje čim bolj naravne oblike gupijev. Spoštujmo naravo, ki je ustvarila tako pestro in enkratno življenje na Modrem planetu 

Bojan Dolenc



_________________
"Ujeti mikro-eko-sistemček z optimalno živo vodo, uravnoteženo biocenozno homeostazo, naravno biotsko raznovrstnostjo in biopotencialom"
Odsoten
 Profil Pošlji zasebno sporočilo  
 
 Naslov prispevka: Re: GUPI – IDEALNA RIBA ZA ZAČETNIKE ?
UNREAD_POSTObjavljeno: 21. feb 2011 19:54 
Administratorji strani
Uporabniški avatar

Pridružen: 13. maj 2010 10:33
Prispevkov: 12289
Malo o gupiju

Mali gupi je svetovna uspešnica, tako v akvaristiki kot tudi drugače. Pravijo mu tudi ribica milijonov ali milijonska ribica, zaradi nadvse hitrega in zelo plodnega razmnoževanja. Popularn pa ni le zaradi razmnoževanja temveč zaradi svoje obarvanosti.
Gupi, (Poecilia reticulata) PETERS 1859, imenovan tudi »misijonarska ali milijonska ribica«, je brez dvoma najbolj razširjena tropska akvarijska riba. Glede na njegovo trenutno vsesplošno razširjenost po celem planetu, tudi v naravnih vodah, gre za eno najbolj uspešnih živalskih vrst nasploh. V borbi proti komarjem so ga zanesli iz prvotne domovine Venezuele, Gvajane, Severne Brazilije in nekaterih karibskih otokov Barbadosa in Trinidada, v številne tropske in subtropske vode po celem svetu. Tudi v številne tople izvire in toplice Evrope v Angliji, Nizozemski, Nemčiji, Rusiji, Češki, Madžarski, Avstriji, Italiji, Franciji, Španiji, Portugalski, … Pri nas ga v borbi proti komarjem nadomešča v priobalnih sladkih in brakičnih vodah sorodni živorodni zobati krapovec, Gambuzija (Gambusia affinis).
Izbira. Za začetnike obstaja možnost nabave gupijev pri kakšnem akvaristu – gojitelju, ki je specilaiziran na to vrsto ali pa nabava t.i. »divjih gupijev« (Wildfang), ki so bistveno bolj odporni in prilagodljivi na življenje v akvariju, pa tudi po obnašanju neprimerno bolj živahni in prvinski, resda tudi bolj kanibalistični. Med divjimi gupiji je, recimo zadnjih nekaj let, ena najbolj priljubljenih oblik t.i. Endlerjev gupi, za katerega njegov odkritelj, evolucijski biolog prof. John Endler iz Kalifornije, trdi, da se ne križa z navadnimi gupiji in da gre za novo vrsto iz rodu Poecilia. Našel jih je leta 1975 v Venezueli v Laguna do Patos, blizu kraja Cumana v stoječem jezercu s toplo (27-30°C) in zeleno vodo (enocelične alge). Bili so kovinskobleščeče zelene barve, z značilnimi oranžnimi pegami. Prof. Endler je podobno kot številni kolegi sicer največ delal z gupiji na otoku Trinidad, od koder tudi prihajajo najlepši “divji gupiji”. Gojenje. Za gojenje gupijev je najbolje, da akvarij drži najmaj 50l (min. 60 cm dolžine), saj se gupiji najbolj naravno obnašajo v številčni jati 20–30 osebkov ali več. Akvarij naj bo gosto zaraščen z drobnolistimi in plavajočimi rastlinami, da se mladi gupiji in samice lažje skrivajo pred preveč vnetimi samci ali konkurenčnimi samicami. Poleg goste zasaditve pa moramo pustiti odprte dele v akvariju, kjer bodo živahni lepotci – “playboyi akvarijev” ­ lahko izvajali neumorne svatbene plese. V praksi najbolje uspevajo iste vrste rastlin, ki naseljujejo tudi naravne habitate gupijev stoječih ali počasi tekočih voda: Heteranthera zosterifolia, Zosterella dubia, Eichornia azurea, E. diversifolia, vodna hijacinta = E. crassipes, Pontederia spp., Eleocharis sp., Mayaca fluviatilis, Crinum purpurascens, Potamogeton gayi, Egeria densa, Limnobium spongia, Vallisneria americana, Sagittaria latifolia, Echinodorus tenellus, Nymphoides humboldtiana, Hydrocotyle leucocephala, Ludwigia arcuata, Ceratophyllum sp, Myriophyllum, Azolla caroliniana, Salvinia sp.; od nebiotop rastlin je zelo koristen javanski mah – Vesicluaria dubyana in Riccia fluitans. To je samo nekaj primernih vrst rastlin, ki uspevajo tudi v bolj trdi vodi z višjo pH vrednostjo in temperaturo med 20–30°C. Od dekoracije so primernejši ploščati kamni, korenin pa ne priporočam, razen če so res že dobro namočene in ne spuščajo taninskih kislin. V naravi gupiji naseljujejo zelo različne vode in habitate: od mehkih do trdih in celo brakičnih voda. Pozorni moramo biti na to, iz kakšne vode riba prihaja: vse spremembe v kvaliteti vode so lahko samo počasne, sicer ribe hitro zbolijo. Če je voda premehka in pH prenizek, moramo dodajati vodi določene soli in makro – mikroelemente (Gupyton).Optimalna temperatura vode je okoli 26–27°C. Gupiji imajo tudi v naravi radi zmerno močan vodni tok, priporočljiv je dovolj močen filter. Ker so gupiji tako lepo bleščeče obarvani, pridejo posebej samčki lepše do izraza, če so osvetljeni od spredaj; namestimo močno žarnico (recimo Sun–Glo) čim bolj spredaj, da pada svetloba pod kotom na ribe. Kot vse živorodke imajo najraje sonce. Če damo samčka v kozarec na sončno svetlobo, šele pokaže vso svojo barvno lepoto!
Najbolje, da imamo v akvariju samo gupije, morda na dnu majhno jatico oklepnih somičev ali kakšnega algojedega soma oklepničarja (Ancistrus sp.). Tako bomo imeli od njih največ, posebej z vidika živahnega dvorjenja in svatbenih plesov samčkov, pa tudi velikega števila mladičkov, ki v dovolj velikem akvariju »preživijo«.

Prehrana.Ta zobati krapovec je specializiran na ličinke komarjev, ki vsebujejo precej alg v črevesju: dolgo črevo gupijev kaže bolj na rastlinojedca, čeprav je vsejedec. Hrani se tudi z drobnimi, mehkimi algami, pa tudi vodnimi rakci, kot so vodne bolhe, samooki in solinski rakci. V ujetništvu naj bo njegova glavna hrana predvsem žive, zmrznjene ali posušene ličinke komarjev ali mušic trzač. Čeprav mnogi akvaristi hranijo gupije skoraj izključno z luskasto umetno hrano, dobi se drobnozrnato posebej za živorodke, pa resni gojitelji dosegajo boljše rezultate z dodatkom žive hrane.
Razmnoževanje. Samica je spolno zrela že po 3 mesecih in povrže v povprečju 20 – 40 živih mladičkov. Če je v akvariju dovolj rastlin ali če jih damo v “valilnico”, so mladice ene najlažjih akvarijskih ribic glede vzgoje… Ločevanje spolov in selekcijo je potrebno izvajati že po 3-4 tednih, mnogi akvaristi pa kar pustijo, da se sami “zmenijo”. Samčki so izjemno temperamentni ljubimci in imajo kar precej dela, da uspejo osvojiti in prepričati mimoplavajočo izvoljenko v kopulacijo. Oplodijo jo s pomočjo gonopodija (v spolni organ preobražene podrepne plavuti). Samičke so izbirčne in pripustijo samo samčke z izrazito obarvanimi pikami po telesu in velikim repom (posebej imajo rade oranžne in modre pike). Gojitelji so opisani okus samičk na veliko izkoristili pri ustvarjanju na pogled vedno lepših pasem gupijev. Vedno več osveščenih akvaristov se vrača k divjim, genetsko čistim gupijem. Ta ribica lahko razveseljuje s svojo skromnostjo in lepoto tako začetnika, naključnega opazovalca okrasnega akvarija, kot izkušene gojitelje, ki si zadajo za cilj ustvarjanje novih lepotnih pasem, s katerimi tudi tekmujejo na državnih in svetovnih prvenstvih, ali pa vedno bolj pogoste prave osveščene skrbnike, ki si prizadevajo za ohranjanje čim bolj naravne oblike gupijev.


Bojan Dolenc



_________________
"Ujeti mikro-eko-sistemček z optimalno živo vodo, uravnoteženo biocenozno homeostazo, naravno biotsko raznovrstnostjo in biopotencialom"
Odsoten
 Profil Pošlji zasebno sporočilo  
 
 Naslov prispevka: Re: GUPI – IDEALNA RIBA ZA ZAČETNIKE ?
UNREAD_POSTObjavljeno: 21. feb 2011 14:35 
Administratorji strani
Uporabniški avatar

Pridružen: 13. maj 2010 10:33
Prispevkov: 12289
LB
Akvaristika
Gupi
Gupi, Poecilia reticulata, PETERS, 1859. Gupi velja za ribo za začetnike, če ga seveda dobimo pri dobrem gojitelju.
Taksonomija: Vertebrata - Osteichthyes - Actinopterygii – Teleostei – Atheriniformes- Cyprinodontoidei - Poeciloidea - Poeciliidae - Poeciliinae - Poecilia – reticulata.
Etimologija: Poecilia (F) = pisanost, raznovrstnost; reticulata = mrežast (luske pri samicah divjih gupijev). Popularno ime gupi je riba dobila po legendarnem Mr. Guppyju (Robert John Lechmere Guppy, 1836-1916). Bil je izkušen in nadarjen botanik, paleontolog in zbiralec živali, ki je živel in delal je v znanstveni ustanovi na Trinidadu. Ribico je odkril leta 1866 in nekaj primerkov je poslal v Londonski muzej, kjer je ihtiolog prof. Albert Günther prvi opisal samce kot Girardinus guppyi. Takrat še ni vedel, da so samice, ki jih je opisal prof. Peters leta 1859 kot Poecilia reticulata, ista vrsta. Prvi je odkril to vrsto amaterski nemški biolog, po poklicu lekarnar Julius Gollmer že leta 1856 v rečici Rio Guayare, ki teče skozi Caracas, glavno mesto Venezuele .
Sinonimi: Acanthophacelus reticulatus, Peters, 1859; Lebistes poeciloides, De Filippi, 1861; Girardinus guppii, Günther, 1866; Lebistes reticulatus, Rosen & Bailey, 1963.
Tuja imena: Guppy, Million fish, Rainbow fish; Millionenfisch, Wilder Riesenguppy; Živorodka dúhová (gupka)...
Sorodne vrste: Endlerjev gupi, Poecilia wingei, Poeser, Kempkes & Isbrucker 2005. Vrsti se razlikujeta po obarvanosti in vedenju, kar v naravi preprečuje križanje oziroma omogoča reproduktivno izolacijo. Poecilia wingei živi v naravi v venezuelski pokrajini Campoma na polotoku Paria.
Domovina: avtohtono severna Brazilija, Francoska Gvajana, Surinam, Gvajana, Venezuela; Trinidad in Tobago, Antigua, Barbados, Ameriški Deviški otoki, Nizozemski Antili; alohtono - vnesen kot invazivna vrsta: po vsem svetu v ustrezno toplih vodah.
Biotop/habitat: različni habitati, od gorskih potočkov s hladnejšo, čisto in tekočo vodo do nižinskih, kalnih stoječih mlak in kanalov s toplejšo vodo, občasno se znajde tudi v somornični ali celo morski vodi; nujno potrebuje bogato podvodno vegetacijo.
Obarvanost: v naravi so populacije, kjer je veliko naravnih plenilcev manj lepo obarvanih kot tam, kjer je malo plenilcev. Umetne akvarijske pasme so dandanašnji v neštetih barvnih oblikah: albino, svetel, siv, zlat, moder, bel, srebrn, črn, krem, rožnat in rdeč. Kar zadeva barvni vzorec je prav tako veliko oblik (filigranski, kačjekoži, dunajsko smaragdni ipd...). Oblike plavuti: od divjega do pajčolanastega in mečkastega gupija.
Spol: samice so večje, niso tako lepo obarvane, nimajo podaljšanih plavuti in gonopodij (v spolni organ za zunanjo oploditev preobražena podrepna plavut); samčki so zelo barviti in nimajo podaljšane plavuti.
Vedenje: gupi je jatna riba, zanj je socialno življenje velikega pomena; izbere si "družabnike" in si jih zapomni, prav tako ustrezne spolne partnerje. Samci so v akvariju pogosto napadalni drug do drugega ali do sorodnih vrst živorodnih zobatih krapovcev.
Ureditev akvarija: ker so gupiji tako lepo bleščeče obarvani, zlasti samčki pridejo še bolj do veljave, če so osvetljeni od spredaj. Zato namestimo močno žarnico čim bolj spredaj, da svetloba pod kotom pada na ribe. Kot vse živorodke imajo najraje sonce. V praksi najbolje uspevajo vrste rastlin, ki naseljujejo tudi naravne habitate gupijev: Heteranthera zosterifolia, Zosterella dubia, Eichornia azurea, E. diversifolia, vodna hijacinta = E. crassipes, Pontederia spp., Eleocharis sp., Mayaca fluviatilis, Crinum purpurascens, Potamogeton gayi, Egeria densa, Limnobium spongia, Sagittaria latifolia, Echinodorus tenellus, Nymphoides humboldtiana, Hydrocotyle leucocephala, Ludwigia arcuata, Utricularia humboldtii, Ceratophyllum sp, Myriophyllum, Azolla caroliniana, Salvinia sp.; od nebiotop rastlin sta koristna javanski mah – Taxiphyllum barbieri in Riccia fluitans.
Hrana: ličinke komarjev, ki vsebujejo precej alg v črevesju, hrani se tudi z drobnimi, mehkimi algami, pa tudi vodnimi rakci, kot so vodne bolhe, samooki in solinski rakci. Na voljo je tudi pripravljena hrana za gupije.
Razmnoževanje: živorodke; samci spolno dozorijo pri dveh mesecih starosti; samica pa pri treh mesecih in v povprečju povrže od 20 do 40 živih mladičkov. Spolno zreli samčki nenehno plešejo svadbeni ples in dvorijo izbirčnim samičkam. Mladi samčki so obarvajo že po 20 do 40 dneh.
Življenjska doba: od 3 do 5 let
Bolezni: t.i. »bolezen gupijev« povzroča parazitski migetalkar Tetrahymena pyriformis; podobne znake povzroča oportunistična bakterija Flexibacter columnaris. Gupiji so manj občutljivi na žametno kožno vnetje, Oodinium pillularis, bolezen belih pik, Ichthyophthirius multifliliis, ribjo tuberkulozo ipd. Osebki iz narave so lahko okuženi s črevesnimi glistami (Camallanus cotti).
Stopnja zahtevnosti: povsem nezahtevna vrsta.
Velikost: samci od 2,5 do 4 cm; samice 5 cm;
Temperatura: od 18° do 36°C
Voda: pH = 7,0 – 8,0 ; dGH = od 8 ° - 35 °; dKH = min.6 ° ; NO3 = < 50 mg/l
Akvarij: min. 60 cm = ~ 50 litrov; za jato 80 cm = ~ 100 l
Bojan Dolenc
___________________________________



_________________
"Ujeti mikro-eko-sistemček z optimalno živo vodo, uravnoteženo biocenozno homeostazo, naravno biotsko raznovrstnostjo in biopotencialom"
Odsoten
 Profil Pošlji zasebno sporočilo  
 
 Naslov prispevka: Poecilia reticulata gupi
UNREAD_POSTObjavljeno: 20. feb 2011 23:42 
Administratorji strani
Uporabniški avatar

Pridružen: 13. maj 2010 10:33
Prispevkov: 12289
GUPI – IDEALNA RIBA ZA ZAČETNIKE ?
Slika

Gupi je brez dvoma najbolj razširjena tropska akvarijska riba, tudi milijonska ribica imenovan ; glede na njegovo trenutno vsesplošno razširjenost po celem planetu tudi v naravnih vodah gre za eno najbolj uspešnih živalskih vrst nasploh . V borbi proti komarjem so ga zanesli iz prvotne domovine ,Venezuele, Gvajane, Severne Brazilije in nekaterih karibskih otokov , Brabadosa in Trinidada v številne tropske in subtropske vode v Zahodno Afriko,Kenijo, Madagaskar, Sri Lanko, Indijo, ZDA, Mehiko ,Avstralijo, Cookove otoke, Guam, Havaje, Novo Zelandijo, Papuo – Novo- Gvinejo, Tahiti, zahodno Samoo ; tudi v številne tople izvire in toplice Evrope v Angliji, Nizozemski, Nemčiji, Rusiji, Češki,Madžarski, Avstriji, Italiji, Franciji, Španiji, Portugalski….pri nas ga v borbi proti komarjem nadomešča v priobalnih sladkih in brakičnih vodah sorodni živorodni zobati krapovec , gambuzija (Gambusia affinis).
Gupi je bil moja prva tropska akvarijska riba : dobil sem jih od starejšega akvarista preko Društva akvaristov Ljubljana skupaj z prvim 70 l akvarijem iz železnega okvirja. Pred nekako 3 desetletji so bili gupiji bolj podobni naravnim oblikam, bili so bolj majhni , samčki so že imeli veliko barvnih lis po telesu in značilno precej črnih ali modrih pik , vendar niso bili tako pajčolanasti, kot je večina pasem danes. Glavna in bistvena značilnost iz današnjega vidika pa je ta, da so nam te ribice živele in se silno hitro razmnoževale dolga leta v za današnje razmere tehnično slabo opremljenih akvarijih brez večjih težav ! Takrat je dejansko veljalo, da je gupi idealna riba za začetnike. Treba je izrecno poudariti, da danes živorodke nimajo več tega statusa, vsaj ne številne umetne pasme , ki izključno prevladujejo po akvarijskih trgovinah ; so sicer res lepe, a občutljive na bolezni in mnogi farmski gupiji dejansko ne preživijo v »normalni akvarijski vodi«, ki ne vsebuje antibiotikov ali drugih zdravil ! Geni za obarvanost in obliko telesa so izpodrinili gene za imunsko odpornost , ta problem poznamo pri večini umetnih pasem akvarijskih rib. Za začetnike obstaja možnost nabave gupijev pri kakšnem akvaristu – gojitelju, ki je specilaiziran na to vrsto ali pa nabava t.i. »divjih gupijev« (Wildfang), ki so bistveno bolj odporni in prilagodljivi na življenje v akvariju, pa tudi po obnašanju neprimerno bolj živahni in prvinski, resda tudi bolj kanibalistični . Prišel sem do razveseljivih podatkov, da so tudi v državnih in svetovnem združenju akvaristov za živorodke ti naravni gupiji izjemno popularni ! Med divjimi gupiji je recimo zadnjih nekaj let ena najbolj priljubljenih oblik t.i. Endlerjev gupi, za katerega njegov odkritelj, evolucijski biolog prof. John Endler iz Kalifornije trdi, da se ne križa z navadnimi gupiji in da gre za novo vrsto iz rodu Poecilia ? Našel jih je leta 1975 v Venezueli v Laguna do Patos, blizu kraja Cumana v stoječem jezercu s toplo (27-30°C) in zeleno vodo (enocelične alge) ; bili so kovinskobleščeče zelene barve, z značilnimi oranžnimi pegami. Prof. Endler je podobno kot številni kolegi sicer največ delal z gupiji na otoku Trinidad, od koder tudi prihajajo najlepši “divji gupiji”.
Za gojenje gupijev v akvariji je bolje, da ta drži najmaj 50 l, saj se gupiji najbolj naravno obnašajo v številčni jati 20 – 30 osebkov ali več; akvarij naj bo gosto zaraščen z drobnolistimi in plavajočimi rastlinami, da se mladi gupiji in samice lažje skrivajo pred preveč vnetimi samci ali konkurenčnimi samicami. Od dekoracije so primernejši ploščati kamni, korenin se ne priporoča, razen če so res že dobro namočene in ne spuščajo taninskih kislin. V naravi gupiji naseljujejo zelo različne vode in habitate : od mehkih do trdih in celo brakičnih voda . Pozorni moramo biti na to, iz kakšne vode riba prihaja: vse spremembe v kvaliteti vode so lahko samo počasne, sicer ribe hitro zbolijo. Gre za pomembno poglavje aklimatizacije rib, da ribe navadimo na vrednosti svoje vodovodne vode ;če so ribe iz narave, je bistvena strokovna karantena, področje za izkušene akvariste.
Če je voda premehka in ph prenizek, moramo dodajati vodi določene soli in makro – mikroelemente (Gupyton). Temperatura vode je optimalna okoli 26 – 27 °C; tedensko moramo zamenjati vsaj tretjino vode ; gupiji imajo tudi v naravi radi močan vodni tok, priporočljiv je dovolj močan filter. Ta zobati krapovec je specializiran na ličinke komarjev, ki vsebujejo precej alg v črevesju : dolgo črevo gupijev kaže bolj na rastlinojedca,čeprav je vsejedec. Hrani se tudi z drobnimi, mehkimi algami, pa vodnimi rakci, kot so vodne bolhe, samooki, solinski rakci; dobra za njih je umetna hrana v obliki drobnih lusk, ki vsebuje veliko Spiruline in drugih rastlinskih komponent. Glavna hrana pa so žive, zmrznjene ali posušene ličinke komarjev ali mušic trzač. Najbolje , da imamo v akvariju samo gupije, morda na dnu majhno jatico oklepnih somičev ali kakšnega algojedega soma oklepničarja (Ancistrus sp.). Tako bomo imeli od njih največ, posebej z vidika živahnega dvorjenja in svatbenih plesov samčkov, pa tudi velikega števila mladičkov, ki v dovolj velikem akvariju »preživijo« . Naravni ali divji gupiji, ki jih mnogi akvaristi prinesejo tudi iz toplih izvirov : recimo iz toplic blizu Beljaka (Bad Villach) ali iz toplic v Budimpešti , so sicer manjši in brez velikih repkov, a so pogosto celo bolj intenzivno, lepše obarvani (recimo svetovno znani »neonski« gupiji iz toplic blizu Moskve , zani člani »moskovsek družine«) in predvsem bolj živahni po obnašanju, da o odpornosti ne govorimo. Nekateri »biotop akvaristi« pa gredo celo tako daleč, da v dovolj velik , nekaj 100 l akvarij naselijo enega od naravnih plenilcev gupijev: kakšno killi ribico (Rivulus hartii) , modro akaro ali ščukastega ostrižnika (Crenicichla), da delajo naravno selekcijo…tudi v naravnih habitatih so delali številni biologi raziskave, najbolj odmevna je od evolucijskega biologa prof. D. Reznicka iz Kalifornije, da so gupiji lepše obaravni tam, kjer je malo naravnih plenilcev (tudi ptičev, vodnih kuščarjev ipd.)…samec gupija je uspešen, če je lepo obarvan in osvoji samičko, saj tako prenese svoje gene na potomce; a po drugi strani mu to ne uspe, če je preveč lep, ker ga prej izločijo iz igre plenilci …Reznickova nagrajena raziskava v habitatih Trinidada in številne druge potrjuejo evolucijsko teorijo o »hitrih skokih evolucije« – »punctuated equilibrium«, ki je nasprotje Darwinovi počasni in postopni evoluciji; opazili so, da če odstranijo plenilce iz okolja, lahko pri gupijih pride zelo hitro do dramatičnih sprememb v obaravanosti in obnašanju ! Vsekakor gre tu za v akvaristiki premalo upoštevan vidik naravne selekcije . Kam nas je pripeljala umetna – človeška selekcija, žal vemo!
Na Akvazinu v Diskusijah v niti Zgodovina akvaristike, sem v podniti »Mr. Guppy« že opisal, kako je gupi dobil svoje akvaristično, svetovno uporabljano ime .Pravilno bi bilo Guppy!, po prečastitem gospodu Johnu Lecmeru Guppyju, ki je ujel te ribice na Trinidadu leta 1866. 2 leti kasneje jih je poslal v London v Muzej, kjer je ihtiolog prof.Albert Günther kot prvi opisal samce kot Girardinus guppyi : Girardinus po francoskem biologu Charlesu Girardu in guppyi po prinesitelju. Takrat še ni vedel, da so samice, ki jih je opisal berlinski direktor Zoološkega Muzeja prof. Wilhelm K.H. Peters leta 1859 ,kot Poecilia reticulata ista vrsta ! (reticulata pomeni mnogobarven, pisan, glede na luske pri samicah divjih gupijev). Zgodovina odkrivanja te za razvoj akvaristike najpomembnješe ribe je zelo zanimiva : danes velja, da je prvi odkril to vrsto amaterski nemški biolog in po poklicu lekarnar JULIUS GOLLMER že leta 1856 v rečici Rio Guayare, ki teče skozi glavno mesto Venezuele – Caracas. Danes je ta reka tako onesnažena, da ni v njej nobene ribe več . Leta 1857 je Gollmer navdušeno poslal kozarce z 61 osebki gupijev v Berlin v Zoološki Muzej; kjer je pa ravno umrl direktor dr. Lienchenstein; vseeno so dali Gollmerju vse priznanje in celo denarno nagrado, a žal so šli kozarci v arhiv. Šele čez eno leto je novi direktor prof. Peters opisal samo samice te vrste kot Poecilia reticulata ; žal Gollmer objave ni dočakal in je umrl v Venezueli leta 1861. Usoda se je celo tako poigrala, da so iz Gollmerjevih kozarcev opisali samce kot Girardinus guppyi še leta 1866 ! Ob reviziji družine živorodnih zobatih krapovcev je ihtiolog Regan leta 1913 opisal to vrsto kot Lebistes reticulatus, ker je vzopredno tudi Španec De Filippi leta 1862 na otoku Barabdos opisal to vrsto kot Lebistes poecilioides (lebistes = »vrsta ribe«). Šele leta 1963 sta ihtiologa Rosen & Bailey ob reviziji družine v Poecilidae uvrstila gupija nazaj pravilno v Poecilia reticulata, PETERS, 1859 . Upajmo, da tako ostane …
Sin enega od odkriteljev gupija Dr. Plantagenet L. Guppy je med prvimi poslal žive gupije v London leta 1906…začetkek 20.stoletja velja za začetek bolj množičnega gojenja te ribice v akvarijih. Leta 1908 pride gupi preko znanega uvoznika rib Carla Siggelkowa v Hamburg – v pošiljki iz Caracasa je bilo 25 rib , od tega 3 samčki : rumeno zeleni s črnimi pikami. Leta 1909 pa jih je žive prinesel svetovno znani zbiratelj za Britanski muzej – angleški kapitan J.A.M. Vipan v Hamburg slavnemu nemškemu gojitelju J.P. Arnoldu . Nemški akvaristi so bili izjemno uspešni in so to ribo poimenovali kar »milijonska riba«. Podobno kot gojenje skalark (listark) je postal to donosen posel in nemški akvaristi so jih začeli izvažati . Zanimivo je, da je gupi prišel v Ameriko preko Nemčije, leta 1911 jih je prinesel s seboj nemški priseljenec Dr. Emil Bade in jih prikazal na razstavi zlatih ribic. Med prvimi američani sta bila uspešena gojitelja R. Dorn in H. Kissel iz New Yerseya in E. Visel iz New Yorka ; gupije so začeli gojiti tudi znanstveniki v laboratorijih ter mnogi komercialni gojitelji ; za očeta modernega pajčolan gupija pa velja prav tako nemški priseljenec Paul Hännel iz Bronxa v New Yorku, ki je izjemno pripomogel k popularnosti te ribe po 2.svet. vojni v ZDA.. Na 1. mednarodni razstavi in lepotnem tekmovanju gupijev leta 1954 v Nemčiji je prejel naslov »Kralj gupijev starega in novega sveta »  Gupiji so vzbudili izjemno medijsko pozornost celega sveta! V 60 letih je prevzel to mesto Nemec G. Gellrich, …v 90 tih Japonec Y. Tsutsui… Vzorec in barva sta bila bolj pomembna evropejcem, za američane je bila bolj važna oblika telesa, velikost in čistost barve; azijci, predvsem Japonci pa so križali brez zadržkov in pravil čim več pasem med seboj in iskali nekaj povsem novega …P. Hänel je razvil delta gupije, sledili so razni “swordtail”, “veilteil”, “spadetail”, “Cobra delta green”, “Pingu” gupiji,v Singapuru “Neon blue fantail”, na Japonskem “Japan Blue” , “Half black yellow”, “Coral red double sword”; “moskovska družina”, “češki gupiji”, “berlinski pajčolan črni”, ameriških albino ne bi omenjali …cela poplava umetnih pasem, ki so pa zelo občutljive…praviloma redko dobimo tudi samice posamezne pasme, prodajni par ali trio določene pasme ima namreč pri gojiteljih izjemno visoko ceno (od 50 – nekaj 100 $!)… potrebna so leta skrbne selekcije, da gojitelj ustvari novo pasmo in to moramo akvaristi spoštovati. Kot rečeno, vedno več osveščenih akvaristov pa se vrača nazaj k naravi – k divjim, genetsko čistim gupijem . Ta ribica lahko razveseljuje s svojo skromnostjo in lepoto tako začetnika, naključnega opazovalca okrasnega akvarija, kot izkušene gojitelje , ki si zadajo za cilj ustvarjanje novih lepotnih pasem , s katerimi tudi tekmujejo na državnih in svetovnih prvenstvih, ali pa vedno bolj pogoste prave osveščene skrbnike, ki si prizadevajo za ohranjanje čim bolj naravne oblike gupijev . Spoštujmo naravo, ki je ustvarila tako pestro in enkratno življenje na Modrem planetu  Bojan Dolenc



_________________
"Ujeti mikro-eko-sistemček z optimalno živo vodo, uravnoteženo biocenozno homeostazo, naravno biotsko raznovrstnostjo in biopotencialom"
Odsoten
 Profil Pošlji zasebno sporočilo  
 
Prikaži prispevke prejšnjih:  Razvrsti po  
 Stran 1 od 1 [ 7 prispevkov ] 


Kdo je prisoten

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 1 gost


Ne morete pisati prispevkov v temi
Ne morete odgovarjati na teme v forumu
Ne morete urejati prispevkov v temi
Ne morete brisati vaših prispevkov forumu
Ne morete dodati priponk prispevkom

Išči za:
Pojdi na:  

cron