Svet Neonk

Vrste neonk so za razvoj sladkovodne akvaristike najbolj popularna skupina akvarijskih rib. Čeprav obstaja več vrst divjih in gojenih neonk in so pred kratkim v Amazoniji odkrili še neopisano vrst neonke (Heiko Bleher 2006 na območju reke Solimoes), se bom omejil na v akvaristiki 3 najbolj razširjene vrste iz rodu Paracheirodon, to so navadna neonka, Paracheirodon innesi, MYERS, 1936; rdeča neonka, Paracheirodon axelrodi, SCHULTZ, 1956 in modra neonka, Paracheirodon simulans. GÉRY, 1963; ta je najmanjša od znanih 4 vrst rodu in edina, ki ima neonsko bočno črto od ust do repa.
Ker so zelo iskane, majhne in jatne ribe, se jih prodaja v velikem številu, da so tako v državah izvoznicah iz Južne Amerike kot ponekod v Vzhodni Evropi in Aziji gospodarsko pomembne ribe. Poznamo več vrst neonk, ki v naravi živijo v različnih habitatih in vrstah voda (bela, kristalna, črna voda) in jih zato ni smiselno gojiti skupaj v istem akvariju.
Navadna neonka je masovno gojena riba po farmah in akvarijih po vsem svetu in redko zaidejo v naše akvarije v divjini ulovljeni osebki. Mladice najprej jedo droben plankton, kot so ustrezne vrste kotačnikov (golidice), bičkarjev (evglene) in migetalkarjev (parameciji); navplije rakcev artemij jedo šele 3. dan po splavanju.
Večina rdečih neonk v akvaristiki je ulovljena v divjini, čeprav to vrsto v precejšnjem številu gojijo tudi drugje, posebej v vzhodni Evropi. Rdeče neonke se drstijo zjutraj med 3. in 4. uro, samička med drstno seanso odvrže na dno med 300 – 500 iker. Ker ima rdeča neonka večje mladičke, ki lahko takoj sprejmejo navplije artemije, v praksi evropski gojitelji vzgojijo bistveno več sicer bolj zahtevnih rdečih, kot bolj plodnih in manj zahtevnih navadnih neonk. Modra neonka skoraj ni gojena v hobiju niti na farmah in skoraj vsi osebki so ulovljeni in uvoženi iz divjine. V nasprotju s prepričanjem, da to škodi naravnim populacijam, dejansko ni tako, saj zaradi ribolova in trgovine z neonkami domačini in zadnja leta celo vlade matičnih držav skrbno varujejo njene naravne habitate, kar ima pozitivne varstvene posledice tudi za številne druge pragozdne vodne in celo kopne vrste rastlin in živali! Drstijo se v deževnem obdobju ob visoki vodi. Na srečo je sposobnost neonk za obnavljanje populacij zelo visoka in za nihovo preživetje v naravi so bistveni ohranjeni naravni habitati. Mladice modrih neonk tudi jedo prve dni samo droben živ plankton; ikre in mladice so izjemno občutljive na svetlobo in jih moramo sprva imeti v povsem zatemnjenem okolju.

Domovina/biotop/habitat: na tem območju (pritoki Amazonke, Rio Negro in Orinoko) se menjata dve podnebni obdobji: sušno obdobje (od decembra do marca) in deževno obdobje (od aprila do novembra). V začetku deževnega obdobja se poplavljenost pragozda poveča, takrat se tudi začnejo neonke drstiti. Voda je mehka, kisla in v črnih vodah temnorjava od razpadajočega listja.

Navadna neonka: je doma v perujskih, kolumbijskih in brazilskih pritokih zgornjega toka Amazonke, kjer so zaradi andskih gorskih pritokov temperature lahko nižje, kot v glavnem nižinskem toku reke Amazonke. Naseljuje porečje Rio Ucayali – Rio Yarapa, Rio Napo (njen znan pritok je Rio Curaray), Rio Tigres, Rio Maniti, Rio Putumayo; Rio Loreto, Yacco; Rio Javari, Rio Purus, Lago Guariba. Habitat: najdemo jo v majhnih hladnih temnih gozdnih potokih, v tako imenovani “črni vodi”, a tudi na področjih, kjer se mešajo z njo tudi “bela voda” (je polna andskega sedimeta in blata) in “kristalna voda”.

Foto: Bojan Dolenc

Rdeča neonka: živi v porečju levega pritoka Amazonke Rio Negro v Braziliji, pritokih Rio Orinoco in Rio Vaupes v Venezueli, vse do njihovih izvirov v Kolumbiji. Znana nahajališča v porečju Rio Negro so Rio Tupuri, Rio Itú, Rio Apuaú, Rio Canamaú, Rio Jauaperi, Igarapé Xixuaú, Rio Branco – nastane iz 2 rek; Rio Tacutu in blatne Uraricoera, ki priteka iz venezuelske meje iz gora; višje od izliva Rio Branco je reka Rio Jufarís, ki tvori pri izlivu veliko jezero; tu blizu je tudi akvaristično slavna Rio Demini (664 km), prva reka, kjer so masovno lovili rdeče neonke; in tudi Rio Padauiri. V teh krajih naletimo na posebne habitate, to so posebna močvirja, imenovana inaranas ali caatingas, ki jih ne najdemo nikjer drugje na svetu. Znani pritoki višje so Rio Unini, Caurés, Aracá, Cuiuni, Rio Uneuxi, Rio Uribaxi, Rio Arariá, Nato pridemo do znanega izvoznega pristanišča neonk Barcelos; severno od tega mesta je reka Moreira, kjer je avstroogrski raziskovalec Amazonije Natterer odkril prvega pravega diskusa! Tu je tudi največji nacionalni park v Braziliji – Parque Nacional do Jaú. Znani habitati tu so še: Igarapé Tukano, Igarapé Acu, Timbo Titica, Rio Carabinani, Igarape Maruim in Sebastiâo. Blizu meje z Venezuelo se nahaja znana Rio Uaupés, blizu so še znani pritoki Rio Içana, Rio Xié in kanal Casiquiare. Habitat: senčni pragozdni počasi tekoči potočki (»igarapés« ) s »kristalno« in le občasno »črno« vodo; gozdna jezera in med deževno dobo potopljen pragozd (“igapó” ).

slika neonk

Foto: Bojan Dolenc

Modra neonka: je prav tako doma v porečju Rio Negro, kjer je pogosta na istih predelih kot rdeča neonka, recimo v pritokih “Črne reke” Rio Jufaris, Rio Tupuri in tudi v zgornjih pritokih reke Orinoko v Kolumbiji (Rio Inirida, Rio Vichada, Rio Guaviare ) in Venezueli (Rio Arauca, Rio Atabapo, Rio Vaupes, kanal Casiquiare). Habitat: v temačnih pragozdnatih mrtvih rokavih večjih potokov in rek, voda je čisto mehka, pH vode je lahko izjemno nizek (pH 3,0 – 4,0).V naravi se neonke med deževnim obdobjem hranijo pretežno z rastlinskimi semeni, cvetnim pelodom, kopnimi žuželkami, raznimi mikroorganizmi, detritom in tudi rakci kozicami oz. njihovimi mladiči. Po nekaterih teorijah v sušnem obdobju večina neonk pogine, vendar drugi raziskovalci menijo, da temu ni tako, da nekako preživijo težke razmere.

Foto: Bojan Dolenc
© Bojan Dolenc

  • Deli objavo

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja